Čudni so dnevi zadnji
Čudni so dnevi zadnji. Nekako se zdi, da se vse podira in vsi gradniki na katerih smo osnovali naša prepričanja in poglede na sebe in svet, so se začeli majati. Kam to vodi, kam to pelje.
Veliko let se že govori o dokončnih spremembah in duhovnih prehodih, pa vselej se nam je konkretna sprememba vedno odmikala. Sedaj se zdi drugače. Ali je sedaj končno prišel tisti čas, o katerem se govorih v najstarejših mitih in legendah. Ali je to to? Ali so se končno začela odpirati vrata v druge svetove? Morda…
Jaz osebno to čutim kot nekakšen skupek vsega kar se mi je zgodilo in ….
…in ples srca se je začel,
tiho, kot senca ob zori in nežno, kot vila na rožici.
Starodavni Občutki iz globin, neoprijemljivi in nikoli dosegljivi.
Tiho se dvigajo in rastejo, gor k višku, v svet nasmejan.
Kaj prišli so nas naučiti, kaj nam pokazati, modrosti večne, skrite kot zakladi.
Dolgo smo se jih otepali, spali so predolgo,
Pozabili smo na njih, le v sanjah ohranjali smo nit.
Imajo svojo inteligenco in več kot to,
To so vrat v novo dimenzijo.
Tam je svet že dolgo pozabljen, pa vendar veliko bolj veličasten,
Ohranja ga vsako bitje srca, ljubezen čista, ki pluje v morju lotusovega cveta,
Lepo je tam v svetu sanj, vizij in podob,
Barve mešajo se med seboj, vse se preliva, vse izliva, nikoli isto, tja pojdiva.
O poglej, vsi so tam, vsi srečni in veseli, radostni in nasmejani,
Vsi imamo vse, nič nam ne manjka, božansko izobilje večno se pretaka,
Tekoča je ta realnost, ne vem kaj to pomeni,
vendar vse se mi tako znano zdi,
da stopil bom na pol poti.
Vidim drevesa, ki z vetrom se pogovarjajo,
In živali, ki med seboj pomenkujejo,
Ni ločenosti, iz neba se slikajo podobe, prej vsem neznane,
Sedaj pa dobrodošle, vabimo jih v naročje.
Vrnem se v to realnost,
Občutim težo vsakdanjo,
Trenutek prehoda in prehajanja,
Ostajam tu, sredi poti,
Le kje je cilj, v skrivnost zavit.