Končno spet srce je z menoj...

Notranje srečen sem, zakaj po letih premora oglasilo se je moje srce in zadaj glas moje duše.
Dolgo čakal sem na ta trenutek,
prehodil nešteto težkih sem poti,
s seboj nosim rane in poškodbe,
brazgotine ostale bodo večno z mano,
le radost srca jih preglasi.

Notranja sreča v jok se spremeni,
žalost hrepenenja v prsnem košu me skeli.
Čutim, da se prebuja,
notranja sreča, ki me osvobodi,
nočem več čakati,
prosim, naj se sedaj zgodi!

Mavrica življenja kaže mi mojo pot,
ptica na nebu in moj notranji otrok,
skupaj gremo tja, kjer hrepenenja so vsa,
želje so izpolnjene in pesem srca vodi vsakega posameznika.

Spremenil sem se po vseh teh letih in izkušnjah,
dobrobit vsake situacije spremenil v svoje sem zaklade,
odraščam in modrost tuja ni več zame.
Učim se sedaj živeti,
tako kot ritem bitja me vodi,
sledim pesmi svojega srca,
trgam vse kar me moti,
srečujem sebe bolj in bolj
nič me ne ustavi,
pojdi z menoj, učiva se in sreča vedno z nama je.

Srcu sedaj zaupati sem začel,
pozabil sem naj, do sedaj ni bilo varno zanj.
Odprlo se je, sedaj končno močno in ljubeznivo je.