Prebijanje skozi temo - Moja Katarza

Rekli so, da bil sem miren otrok,
Da sem ubogal in bil vedno priden,
Vedeli niso, da to je bila le moja nemoč, moja šibkost,
Ki pridno izkoriščali so jo.

Zatiranje od zunaj, potlačitve od znotraj,
Vedno večja trenja v meni,
Ni več dosti prostora za kaj več,
Kmalu počilo bo do nebes.

Pizda vam materina vsem, ki ste mi težil,
Ki ste me kao učili moje šibkosti in nemoči.

Sedaj si jemljem nazaj vse kar mi pripada,
Vse kar je izvorno moje,
Da si nihče ne drzne mi vzeti,
Kar dano od boga mi je.

Vzamem si pravico do svojega izražanja
In prav boli me kurac, kaj mislite si vi.
Živel bom vse kar sem,
In ne to kar pričakujete vi.
Niste razsodniki mojih dejanj,
Kaj hočete od mene, bejžte mi stran.

Polni ste kritik, polni obsodb,
Spizdite stran, pojdite drugam.
Zaradi krivde razjeda se moja osebnost,
Le kje je rešitev,
Le kje je sprejetost.

Vse kar sem hotel je ljubezen in varnost,
Dobil pa sem prst v rit in čudno realnost.
Kaj naj sedaj sam s sabo,
To nisem več jaz, to ni več moj svet.

Hotel sem stran, hotel sem proč,
A s čim, kako,
Ko tukaj razmetana je moja osebnost.

Ne bom se oziral na božje zapovedi,
Ne bom pazil na to kako bi morali biti.
Hočem svojo moč, hočem svojo energijo,
Sedaj sem egocentričen,
Ki trajalo bo vse do takrat,
dokler spet čutil ne bom miru in spokojnosti.

Pobiram dele samega sebe,
Oh, ko bi spet postali eno.

Z ljubeznijo krpam razjede na duši in srcu,
Globoke so rane,
Ne vem, če bom zmogel.

Kako naj živim v svetu tem,
Ko pa sebe nimam in ne vem kje sem in kje naj začnem.

Nekako prebijam se skozi dneve in tedne,
Si pravim, saj bo,
Kajti, bilo je že slabše.
»Čas rane pozdravi« govorilo se je,
Morda izrek drži, kajti meni vedno bolje je.

Temne sence odhajajo,
Sebe spet čutim bolj radostno.
Ni še vse kot bi si želel,
A jebi ga, če ne tukaj kaj delat ne bi imel.

Sedaj lažje mi je, diham sproščeno,
Upanje je, ni mi vseeno.