Novo Rojstvo
Bili smo v temi, nič ni bilo,Obstajala je le žalost in zastoj srca.
Vse je bilo skrito, potuhnjeno,
Iskali smo se, vendar se še bolj izgubljali,
Skozi eone padali smo vedno globlje,
Tja v brezno, v temo, v neznano.
Čudno je ko padaš, pa tega sploh ne veš,
In šele kasneje se zaveš, da si na tleh,
V svetu, ki ga ne prepoznaš in ga obsojaš.
Boli, boli, boli, naša duša pa še bolj trpi,
Zvija se in kriči,
Izgubila je sebe in stik z angeli.
Ne ve kje je, vedno manj se bori,
Izgublja svojo moč, svojo božanskost,
Ni več stika z izvorom,
Nič več upanja na boljši svet.
Kje so vsi, kam so šli,
Sam sem, sam, sam, sam…
… in kriki, ki režejo v globino.
Predam se, ne morem več…
In padam v temno globel,
Neskončna se zdi,
Vseeno mi je, že zdavnaj izgubil sem se.
… padam in padam, padam…
Tišina je, spet praznina nastala je.
Nič ni, nič, praznost, ničnost.
Vse je utihnilo!
Tišina!
Zaspal sem, sanjal sem sanje,
Vedno globlje, vedno globlje, globlje, globlje…
Ni me bilo več,
Zavedanja sebe tudi ne,
Mir, mir, spokoj, eone in eone let nič ni bilo na spregled,
Spal sem in sanjal nekje daleč, daleč, daleč proč od tega sveta...
Nato pa od nikjer, svetleča pikica se pojavi in mi pravi:
»Ja, tukaj si božje srce, sam si bil, dolgo časa,
Šel si na pot samo spoznanja,
Izkušal si samega sebe,
Izgubil si se, da spet našel bi se.
Tvoja pot je pri koncu,
Zato ponovno sprejmi se,
Ljubi in pobožaj se.
Nisi več sam, spet si doma,
Tam od koder prihajaš, spomni se nas.
In pogledam naokoli in se nasmejim,
Duša se mi odpre,
Srce pa jokati začelo je,
Solze se pojavijo, kažejo mi novo rojstvo.
Okoli mene ni več ene svetleče pikice,
To so zvezdice svetlobne,
Na milijon jih je, povsod so,
Svetlikajo se, božajo me
In postajajo del mene.
Novo rojstvo, nov začetek,
Tukaj je, sedaj je,
Hvala ti za vse kar si in nisi.