Misli brzijo kot oblaki na nebu...
Misli brzijo mimo kot oblaki na nebu spreminjajo oblike,
Čakam da me spet zbudijo,
Svet nemiren se vrti vedno hitreje,
Ljudje se izgubljajo v njem kot divje orhideje.
V ozadju glasba iz zvočnikov doni,
Kje sem jaz, kje si ti?
Pravijo, da polja sanj odpiraš mi in da izvor skrivnosti si,
Pa vendar, kje si, da pokažeš mi skrivnosti bitnosti.
Plavaš preko mojih sanj in kažeš na tisto, kar nočem videti,
odpiraš stare rane in temačne globine,
govoriš mi: «poglej navzdol, tam si ti, tam tiči iskra tvoje resničnosti«.
In kaj naj naredim; naj ti sledim, naj ti zaupam in se prepustim…
Skočiti v prepad, prepustiti se vetru, razširiti roke v pozdrav soncu,
Odpreti oči in pogledati sebe v svoji barviti resničnosti…
Prebujam se v nov svet, le kdo sem, le kje sem?
Tam, kjer solze so skrite,
kjer nič se ne vidi,
in vse prašno je.
Ni mi lahko spustiti se tja…